Page 16 - Potapljač št. 113

sopotapljačev, oddaljene od mene komaj par metrov, sem lahko veliko prepočasni, ampak ravno za potapljanje na grebenih.
ocenil vidljivost. Julian nam je sporočil, da se akcija dogaja okoli Na prvem potopu na tem grebenu je bila vidljivost okoli enega
osem metrov globoko. S površine se ni seveda videlo nič, zato metra (ne pretiravam!) in v hipu sem se izgubil od Juliana. Tik
sem globoko zajel sapo in se potopil. Zelo hitro je postajalo ob meni pa je bil John. Oba sva imela prižgane luči, da se nisva
čedalje temneje in nikjer ni bilo nič, na kar bi se lahko orientiral. izgubila drug od drugega. Jaz sem praktično tipal po grebenu,
Trdno sem stiskal svoje podvodno ohišje, čeprav sem ga imel John pa je bil tik za menoj. Ko sem se enkrat skoraj zaletel v
preko vrvice in karabinčka pritrjenega na roko, kajti če bi mi tu glavo morskega psa, se je revež tako ustrašil, da je kar počilo,
padel iz rok, bi se za vedno poslovil od njega. Nenadoma pa ko je pobegnil stran. Ko sem zunaj vprašal Johna, ali ga je videl
je mimo mene švignila senca morskega psa in takoj spet izgi- tudi on, mi je odgovoril, da je bil cel potop skoncentriran samo
nila v megli. Seveda na to nisem bil pripravljen in nisem stisnil na moje plavuti….
sprožilca. Tretji dan je bil bistveno boljši. Bil je predvsem v znamenju
V naslednjih potopih sem bil že bolje pripravljen in ko je mimo delfinov. Srečevali smo velike jate, tudi po sto osebkov, ki so
mene švignila jatica delfinov, sem spustil rafal posnetkov. Samo veselo skakali iz vode in jim je bilo s pogledom lahko slediti.
izjemnemu avtofokusu mojega Nikona sem se imel zahvaliti, James je vedno zapeljal s čolnom kakšnih sto metrov pred jato,
da so bili posnetki ostri, kajti v tem nekontrastnem in temnem kjer smo poskakali v vodo in čakali da se nam delfini približajo.
okolju so moje oči videle samo zabrisane sence. Niso se dosti zmenili za nas, le švignili so mimo. Takrat sem
Čeprav smo večino časa preživeli na čolnu in naši skoki v vodo naredil posnetke tudi s trideset delfini na eni sliki. In če bi bila
so bili kratki (a z zelo hitrim plavanjem), so dolge ure zibanja vidljivost boljša, bi jih zagotovo imel še več! Sardele pa nisem
na valovih naredile svoje. Vračali smo se običajno pozno po- videl do takrat še niti ene…
poldan, ko se je sonce že spuščalo za klife južnoafriške obale Četrti dan je bil v znamenju kitov. Čas migracij sardel ob juž-
in z velikim veseljem sem si na kopnem po osmih in več urah noafriški obali je namreč tudi čas migracij kitov. Največ je bilo
slekel potapljaško obleko. Sledil je dolg in topel tuš, močna grbastih kitov (Megaptera novaeangliae), ki so itak najpogo-
večerja, pregledovanje slik in zgodnje spanje, kajti jutri bo spet stejša vrsta kita na svetu. Kljub temu, da kit deluje veliko bolj
nov in naporen dan. Kljub naporom pa je deset dni hitro minilo. okorno in počasno v primerjavi s spretnim in hitrim delfinom, je
Prvi dan je bil zame najbolj šokanten, predvsem zaradi slabe fotografiranje kitov veliko težje od slikanja delfinov. K sreči so
vidljivosti in naredil nisem niti ene uporabne slike. kiti potovali dlje od obale, kjer je bila vidljivost boljša. James
Drugi dan je bilo zelo malo akcije na morju. Odpeljali smo nam je rekel, da je po njegovih izkušnjah verjetnost, da boš
se na jug, proti nekemu podvodnem grebenu ki je znan po kita, ki ga vidiš na površini, videl tudi pod vodo in uspel slikati,
številnih morskih psih (peščeni tiger, Carcharhinus taurus).. Na približno ena proti dvajset. Južna Afrika je zaradi slabše vidlji-
čolnu smo namreč poleg dihalk imeli tudi potapljaško opremo. vosti še posebej zahtevna. Kit namreč zajame sapo, se potopi,
16 Ta ni bila mišljena za »preganjanje« sardel, kajti v njej bi bili izgine za nekaj minut in se nato ponovno pojavi na površini