Page 15 - Potapljač št. 113

pod močan trak, prav v ta namen pritrjen na dno čolna in se z sreča zares izjemna. Nekateri ljudje tudi po nekaj let zapored
obema rokama trdno prijeli za vrvi vzdolž tubusov čolna. Nato hodijo na ta dogodek, pa tega še niso nikoli doživeli.
se je pričel rodeo med valovi, James pa je iskal najnižje prehode Vidljivost pravzaprav ni bila tako slaba (za južnoafriške razmere
med njimi. Včasih, kadar so bili valovi relativno majhni, smo se seveda!), ampak povprečna. Večkrat smo poskusili srečo tudi
hitro prebili na odprto morje, enkrat, ko je bilo morje še posebej dlje na oprtem morju, približno deset milj od obale, kjer je bila
razburkano, pa smo potrebovali več kot pol ure. Lomeči se valovi voda bolj modra in vidljivost okoli osem do deset metrov, a tam
so ustvarjali tako visoke zidove, da se je moral James večkrat je bilo bistveno manj akcije. James nam je razložil, da so glavni
vračati v zavetje reke, preden je našel ustrezne, dovolj nizke akterji tu delfini, ki napodijo sardele iz globin proti gladini, kjer
prehode za varen preboj. jih potem lažje lovijo. Dlje od obale pa je dno globoko in sardele
Ko smo se končno znašli na oprtem morju, je bilo našega trplje- lahko bežijo v večjo globino, kar delfine močno utrudi. Če smo
nja konec. Sonce je prijetno grelo, morje je bilo s svojimi de- torej želeli akcijo, smo morali bližje k obali, v bolj kalno vodo.
vetnajst do dvajsetimi stopinjami veliko toplejše od reke, veliki Moj prvi skok v vodo je bil zame pravi šok. Hladna voda mi je
valovi pa so bili tako dolgi, da jih praktično nismo več čutili. takoj zalila obleko in ponovno me je pričelo zebsti - očitno so
Kmalu po izplutju pa sem se spet srečal z južnoafriško realnostjo: me suhe obleke že precej pomehkužile… A večji šok je bilo, ker
rjava barva reke se je zamenjala z zeleno barvo morja, ki je nisem videl nič. Šele ko sem zagledal meglene silhuete mojih
napovedovala slabo vidljivost. Čakal sem, da bomo odpluli dlje
od obale, proti modri vodi z boljšo vidljivostjo, vendar je James
kmalu ustavil čoln. Od reke smo bili oddaljeni komaj miljo ali
dve, toda James je zagledal jato ptičev, ki so občasno pikirali
v vodo. Ptiči so namreč najboljši indikator, da se spodaj nekaj
dogaja. James se je počasi približal mestu, kjer se je največ
ptičev potopilo v morje in Julian je neslišno zdrknil v vodo. Nekaj
časa je križaril po površini, se nekajkrat potopil, nato pa se vrnil
na čoln. Nič. Jaz sem ga seveda takoj vprašal po vidljivosti in
slišal sem točno tisti odgovor, katerega sem se najbolj bal - okoli
tri metre! Kako naj vendar v taki vidljivosti naredim slike velikih
živali? Takrat sem se šele začenjal zavedati, da moraš imeti zelo
veliko srečo, da narediš tako sliko, kakršne zmagujejo na naj-
večjih svetovnih natečajih: modra voda, jata sardel, okoli nje pa
morski psi, delfini, ptiči… Kasnejši dogodki moje desetdnevne
dogodivščine na tem južnem morju pa so pokazali, da mora biti
15