Page 21 - Potapljač št. 122

FILIPINI – MISTIČNI SIQUJIOR

očesci na pecljih. Sprva sem opazila samo neko belo in rdečo gmoto,
ki je varno v vetrnici premikala dolge prozorne klešče. Izgledal je kot paj-
ek na dolgih nogah – suha južina, imenuje se Periclimenes kororensis.
Na čudoviti mehki korali – tako imenovani mehurčkasti korali ali Ple-
rogyra sinusa sem zagledala čudno živordeče bitjece. Povsod po telesu
je imelo dlačice, izgledalo pa je, kot da bi ga prerasle rdeče alge. Počasi
je zamahovalo z rokicami, ki so bile nežne klešče. Bil je prav poseben
rakec. Kasneje sem izvedela, da se imenuje orangutanov rak – Acha-
eus japonicus. Res prav nepozaben posebnež, ki ga je vredno najti in
občudovati. Močno se mi je vtisnil v spomin, saj me še danes spominja
na orangutane, ki sem jih dve leti poprej videla na Sumatri.
Ko sem vsa zatopljena fotografirala nekega polža, je nedaleč stran iz-
pod nog sopotapljača priplavala izredno dolga koralna morska kača
poimenovana Laticauda colobrina. Ko jo je ta zagledal, je skoraj kata-
pultiral navpično navzgor, ampak kača se ni dala motiti in je samo mirno
odplavala svojo pot.
Počasi se je prvi potop zaključil in ko smo prišli nazaj v plitvino smo
zagledali mini podvodne žabice – Antennarius maculatus. Bile so fluo-
rescentno rumene barve z izrastki izven kože, ki so bili videti bolj hra-
pavi ter v odtenkih bordo rjave barve. Bile so velikosti približno petih
centimetrov. Vsi smo jo želeli občudovati in ovekovečiti za spomin. Tako
smo to malo pikico obkrožili in jo iz vseh strani poslikali kot, da bi bila
na razstavi. Z nasmehom in zadovoljstvom na obrazu smo se odpravili
proti gladini v kanal, kjer smo poprej vstopali, a glej ga zlomka, poja-
vila se je še ena drugače obarvana podvodna mini žabica. Ta je bila v
osnovi bele barve z bordo rjavimi lisami. Tudi zanjo smo si vzeli nekaj
trenutkov. Morem povedati, da sem naredila na Filipinih pred tem kar
nekaj potopov, pa ni bilo sreče, da bi jih poprej videli, sedaj pa kar dve
na enkrat in celo ena poleg druge, temu lahko rečemo prava loterija.
Jeklenke so bile prazne in ni bilo druge možnosti, kot da se vrnemo na
površje in zadihamo sveži tropski zrak.
Na mističnem otoku Siqujior sem ostala zgolj tri dni in naredila le štiri
potope, ki pa so med seboj bili zelo raznoliki. Na sever smo odšli na
ogled jat barakud. Z nami je odšel domačin, in sicer ribič v čolnu in nas
usmerjal po poti in takoj, ko je zagledal jato, smo pričeli s potopom. Še
danes mi ni jasno, kako je našel to jato in na katere čute se je oziral.
Na obali so bili številni razigrani otroci, ki so se zabavali ob vodi in
uživali v vodnih radostih. Na Filipinih so ljudje nasploh izredno prijazni,
srčni, srečni in ljubeznivi, zato moram priznati, da sem se počutila vedno
sproščeno ter dobrodošlo.
Žal je bila vidljivost tu slabša, podvodnih lučk takrat še nisem imela, le
prvo podvodno bliskavico, ki sem jo dobila le kak dan pred odhodom
na Filipine in zato še nisem bila vešča njene uporabe. Sem pa posnela
nekaj lepih utrinkov, ki jih bom vpela v film in tega objavila na moji
spletni strani.
Moje fotografije in video posnetke si lahko pogledate na tej spletni
strani: https://www.podvodnafotografija.eu/ 21