Page 25 - Potapljač št. 134

INTERVJU

prof. dr. Mitja Slavinec (v nadaljevanju MS): Simon,
letos si prejel zlato plaketo civilne zaščite. Opravljaš
številne pomembne naloge na področju civilne
zaščite, kljub temu pa te od takrat, ko si prevzel
vodenje Podvodne reševalne službe Slovenije,
najbolj zaznamuje prav potapljanje. Kdaj si začutil,
da potapljanje ne bo le lepa rekreacija, ampak tudi
plemenito poslanstvo pomagati drugim?

Simon Las (v nadaljevanju SL): V sistemu zaščite in
reševanja sem že več kot 30 let in lahko rečem, da je to
moj način življenja. Seveda pa je potapljanje tisto nekaj
več, kar mi pomeni vse ... to je zame »joga«. Kot mlad
nadobuden potapljač sem že leta 1993 gledal starejše
potapljače, kako so vadili v enoti CZ (tiste čase je bil to
še dokaj vojaški sistem) in si želel pridružiti reševalcem.
Tako, da sem leta 1997 pristopil k Podvodni reševalni
službi Slovenije, v takratno reševalno postajo Ljubljana
in se pridružil svojima dvema kolegoma iz Trbovelj.
Kmalu po tem smo v Zasavju imeli večjo nesrečo na
reki Savi, kjer je utonilo pet ljudi. Takrat je iskalna akcija
potekala tri dni in smo našli vse pogrešane. Zadeva je
bila zelo stresna, predvsem zato, ker so sorodniki bili na
bregu reke Save. In za nas ni bilo predaha, štiri potope
dnevno smo opravili reševalci. In kakor se morda
čudno sliši naslednja misel – ko staršem daš možnost,
da dostojno pokopljejo svojca – to je neko zadovoljstvo.
Sam osebno si ne predstavljam občutka, da se pogrešana
oseba nikoli ne najde … In takrat je nekako samo od
sebe prišlo zavedanje, da sem očitno zato na tem svetu,
da pomagam.

MS: V tvojih krajih je že dolgoletna in bogata
potapljaška tradicija. Kako si se začel potapljati?

SL: Že od malih nog sem užival na morju in z masko
raziskoval globine. Ko sem se leta 1993 zaposlil v specialni
brigadi MORIS, kjer sta bila že zaposlena dva kolega, ki
sta bila potapljača, iz mojega kraja in ponudila se mi je
priložnost, da bi postal potapljač – diverzant. Tako se
je začela moja potapljaška kariera, prišli so prvi izpit
(CMAS1), začel sem s potopi, čakalo me je učenje …

MS: Kaj hitro si ugotovil, da ti zgolj potapljanje ni
dovolj in si postal inštruktor potapljanja. Koliko je
bila to tvoja notranja želja, koliko pa tudi potreba
okolja, saj vem, da ti nikoli ni bilo težko delati za
javno dobro?

SL: Še sedaj po več kot 30-ih letih potapljanja se učim,
nikoli ne vemo vse. In želja mi je bila prenašati znanje
na mlade. Tako sem leta 2002 opravil prvi inštruktorski
izpit CMAS M1 in z veliko entuziazma začel poučevati
v društvu. Z licenco M1 sem lahko opravljal tečaje
P1 in P2, vendar mi je bila želja, da v društvu lahko
usposabljamo vse potapljaške kategorije, zato sem leta 25