Page 28 - Potapljač št. 134
P. 28

ŠPORT



             12 sekund











































                                                                       Najlepši jonski otok je Zakintos, je pomislil. Po š� ridese� h
                                                                       poletjih, ki jih je preživel na Hrvaškem, je zadnjih osem
                                                                       odjadral v Grčijo.
                                                                       Besedilo: Japec Jakopin • Foto: Arhiv SPZ

                 Na Kornatih, prav na hrbtu  vzpetine nad  zalivom, ki   je del njega in on je njegov del, modrina pod njim ga je
                 ga je imel najrajši, so gasilci s helikopterjem spustili v   vabila in vedel je, da pod gladino zares živi – prav kakor
                 gorečo travo dvanajst fantov. Ni si znal predstavljati, da   sto metrov globoko natanko čutiš, kako ti utripa srce in
                 bi zvečer poležaval na palubi svoje jadrnice in obenem   kako ti kri teče po žilah.
                 zmogel odgnati lebdeče duhove nad ožganim hribom –   In morje spere in odplakne vse skrbi, ter umakne –
                 nevidne in neme priče človeške brezumnosti.        vsaj začasno – vse grenkobe življenja iz zavesti. Tudi
                 Zdaj je tukaj, na kraju, kjer se Zakintosa skoraj dotika   globoke rane, ki so jih pustili ustrahovanje, izsiljevanje,
                 otoček Svetega Janeza. Vmes je povsem ozek, a globok   laži, grožnje in sprenevedanje ljudi – ki so bili njegovi
                 preliv z ostro čerjo na sredini. Severna stena otoka se   partnerji – so v morju čudežno izginile.
                 strmo spušča v globino, in obenem je tu morje vedno   Pljuča si je napolnil do zadnjega kotička, si na silo
                 valovito zaradi popoldanskega mornika. Odbiti valovi   potisnil še nekaj polnih lic zraka v prsni koš in se
                 ob srečanju s prihajajočimi naredijo zoprne križne   potopil – počasi, kot je pred štiridesetimi leti videl
                 valove, neudobne za prostega potapljača. Ampak     izginiti pod površino morja Jožeta Turka. V desnici je
                 lepota in bogastvo podvodnega sveta sta prav tu najbolj   držal dobro staro ministenko, ki ga je spremljala že vsaj
                 privlačna na celem otoku.                          od takrat. To je bila podvodna puška stare šole, in sicer
                 Umiril se je, in se kljub gibanju zaradi valov poskusil   »zrakarica«, zanesljiva, natančna in neuničljiva. Kot vse
                 prepustiti morju, da bi si lahko počasi predihal pljuča,   ostale dele njegove podvodne opreme jo je negoval in
                 kri in tkiva. Vedel je, da je to njegov zadnji potop ta dan   čuval ljubosumno – skoraj ljubeče. Posebej občutljiv
                 – in upal, da se bosta s sinom vrnila na barko z ribo.   je bil na dihalko trocevko, ki mu jo je – unikat – pred
                 Če se je hotel sprostiti, ni smel misliti na nič, na prav   mnogimi leti v Aix-en-Provence podaril Monsieur
                 nič. To ni enostavno, z vseh strani se ti vrivajo misli,   Tubà. Stari mož se je celo življenje ukvarjal z dihalkami,
                 tudi take, ki vsebujejo skrbi in strahove. Tem je treba še   in je vedel, da je njegova trocevna dihalka najboljša na
          28     posebej preprečiti, da ti vdrejo v zavest. Ampak: morje   svetu – čeprav je nihče ni hotel ne izdelovati ne kupiti.
   23   24   25   26   27   28   29   30   31   32