Page 30 - Potapljač št. 134

ŠPORT

njej niti čez nekaj minut. Do zadnjega trenutka je upal, Jasno, umreti ni kakšna posebnost, kot je napisal Jesenin
da ne bo uzrl prizora, ki ga je čakal na dnu morja pod v svojem poslovilnem pismu. Navaden, banalen konec
bojo: Jure je ležal z obrazom navzdol v morski travi s ... Kot milijoni rib, del nov, želv in drugih morskih bitij
podvodno puško v desnici, in po hrbtu in vratu so mu vsakega dne.
zijale globoke rane, ki že nekaj časa niso več krvavele. Ampak ne: potrtost je razkošje, ki si ga ne more
Pustil jih je ladijski vijak italijanska jahte. Kot zdravnik privoščiti. Ne zdaj. Če skloni glavo samo za milimeter,
je v trenutku vedel, da je njegov tovariš mrtev. In prav v bo po njem. Kot je rekel stric Ivan: »Samo se nemojte,
tem istem trenutku mu je možgane prešinila brezmejno deco, života bojati!« (V prevodu: Samo ne bojte se
boleča misel: kako bo pogledal v oči njegovi ženi in življenja, otroci).
hčerkicama? Pa bo lahko? Ni več najmlajši. V petinšestdesetem letu
Nevidna in neskončno močna poliamidna vrvica ga je je sicer v boljši formi kot njegovi sošolci, ampak mišice
držala vedno bolj trdno in odločno. izgubljajo moč. Vedno bolj neroden in manj gibčen
Ampak Vele, najboljši potapljač njegove generacije, se je je. Sklepi hitro izgubljajo gibljivost, kar najbolje – in
rešil! Na vhodu puljskega pristanišče se je več kot trideset natančno – občuti vsako jutro pri oblačenju, in kadar si
metrov globoko zapletel v staro ribiško mrežo. Ko se je z natika plavuti. Spomin ga vse bolj pogosto, sramotno in
mirnostjo in preudarnostjo genialnega matematika rešil izdajalsko, pusti na cedilu.
iz nje, nog ni več čutil. Zamahi rok državnega prvaka
v plavanju so ga potegnili do površja, živega, čeprav je Mora!
potreboval pol ure, da je lahko zlezel v čoln. Rekel je:
»Nikoli se ne potapljaj sam!«. S prosto desno roko je prijel svetilko in jo izvlekel iz
Od takrat je minilo petinštirideset let, in še vedno gre stisnjenega levega zapestja. Tako je leva roka postala
na podvodne izlete zmeraj sam. Prav kakor potapljaški ožja in jo je lahko počasi izvlekel iz zategnjene pasti
prijatelji kot Rok ali Tomo, ki se niso vrnili domov… ribiške vrvice. Zdaj se je lahko zasukal okoli svoje osi v
Nov preblisk ga je vrnil dober ducat let nazaj v Piranski levo, snel dolgo plavut z leve noge in izvlekel levo stegno,
zaliv, ko je s samozavestjo mladega bedaka (čeprav ni meče in stopalo iz sproščene zanke. Prav previdno se je
bil ne eno ne drugo) odmotaval okrog kobilice nove dvignil za kakšen meter in si spet nataknil levo plavut.
jadrnice zapleteni špinaker. Znašel se je v oblakih bele Z dolgimi zamahi je odplaval navzgor. Pod površino je
tkanine, in tanka nerjaveča jeklena pletenica v robu pogledal na uro: dve minuti in tričetrt. Zaplet je najbrž
jadra, ki so ga njegovi prijatelji na krovu barke hrabro trajal kakšnih dvanajst sekund.
vlekli navzgor, ga je z zanko čez prsi prikovala na
kobilico. Tudi takrat je bil prepričan, da je konec – in Brez besed se je zvlekel na čolniček.
vendar se je nekako izmotal in napol zadušen, pomolil
glavo na zrak. »Imaš kaj?« je vprašal sin.
»Nič. Greva«. Potegnil je za vrvico motorja in odplula
»I’m taking the time for a number of things sta v zaliv nazaj na barko.
that weren’t important yesterday«. (V prevodu: Vzamem
si čas za številne stvari, ki včeraj niso bile pomembne.)
Sonce je bilo nizko, medlo je sijalo skozi tenko kopreno.

Bitli, ššššc, ne zdaj, skoncentrirati se mora.
Prav ta čas je tisoč milj bolj proti zahodu morski tok,
počasi in neslišno, ampak neustavljivo in daleč pod
Pomislil je: »Kakšen samoten kraj …«.
površino morja, nosil samotno in negibno telo Natalije
S kotičkom očesa se je, skoraj naskrivaj, ozrl v globino, Molčanove, nosilke dvaištiridesetih svetovnih rekordov
ki se je odpirala onkraj skale. V njej so se nejasno risali v prostem potapljanju. Same. Pravzaprav se je dalo
zlovešči skalni pomoli. Prešinilo ga je: razločiti samo obraz, roke in stopala. Poteze njenega
obraza so postajale vse bolj zabrisane. Ni se vedelo, ali
Smrt me oprezuje s stolpov v Kordobi. zaradi vse večje globine morja, ali zaradi tega, ker se je
dan bližal svojemu koncu.
Vedno si sam, posebej še takrat, ko ti gre res za nohte.
Mame ni več ... Ozrl se je še navzgor: večerni žarki Este lugar solitario.
so pošiljali poševne pramene skozi kristalno morje v Ta samoten kraj.
njegove oči. Hmm ... vse je res: …………………………
Citati so iz naslednjih pesmi:
»Vsakdo sam stoji v srcu zȇmlje, In je takoj večer, Salvatore Quasimodo,
s sončnim žarkom prebodèn. v prevodu Cirila Zlobca
Vitezova pesem, Federico Garcia Lorca,
30 In je takoj večer.« v prevodu Antona Gradnika