Page 29 - Potapljač št. 134

ŠPORT

Obenem s puško je v desnici držal tudi podvodno Nič, moram še pregledati zadnji meter – tak trud je
svetilko, saj je levo roko potreboval za izenačevanje vedno poplačan, in to je tudi naloga dobrega lovca.
pritiska. Svetilko je vedno držal za telo in ni nosilne Skozi neoprensko obleko je začutil, da mu nekaj drsi
zanke nikoli nosil okrog zapestja. To so ga naučili stegnu in potem po mečih. Nekakšna dolga alga ali
podvodni lovci že zdavnaj, saj je ta vrvica, zapletena v podvodna trava mora biti – samo malo močneje
karkoli, že stala življenje potapljača. Bolje je, da prideš zaplavam, pa bom skozi.
samo ob svetilko, ki ti včasih uide iz rok. Kakor takrat Tisto, kar je čutil po levi nogi, ga je naenkrat stisnilo in
na Dolgem otoku, ko je prijatelju padla pod steno, in ustavilo – kljub močnemu udarcu s plavutmi se ni več
ga je stalo še prerezan živec na palcu leve roke. Tega so premikal. Sunkovito se je zasukal nazaj na desni bok in
presekali kot britev ostri zobje ujete murene na puščici iz ležečega položaja pokonci.
– ki mu jo je kolega po nerodnem med nadihovanjem Okrog leve plavuti, meč in stegna je imel ovito
prislonil na roko. Vsi so poznali tudi grozovito zgodbo zategnjeno, skoraj nevidno staro ribiško vrvico.
s srečnim koncem, ko je Plavčita ustreljeni stokilski
tunj bliskovito potegnil v globino. Zapestna zanka »Laks!«
njegove podvodne svetilke se je zapletla v vrvico, ki
puščico povezuje s puško – in samo dejstvi, da je imel »Nič hudega, odplesti jo bo treba, in morda bom moral
nož pritrjen na potapljaškem pasu (in ne na nogi) in sneti plavut«, je pomislil.
da so njegovi, s smrtno grozo prežeti možgani delovali
brezhibno, sta ga rešili iz modrega brezna. Zgrbil se je, in skrčil levo nogo: z levo roko je segel
Počasi se je spuščal navzdol proti kamnu, in kmalu navzdol. V roki je držal še vedno prižgano svetilko –
mu ni bilo treba več plavati. Na pasu je imel samo dva in v trenutku je začutil, da tudi te roke ne more več
kilograma svinca, vendar je bilo to za tenko triatlonsko premakniti. Prozorna ribiška vrvica je bila ovita tudi
obleko dovolj, in je bil na kakšnih osemnajstih metrih okrog levega zapestja in zanke s plastično kroglico
že brez vzgona. Prepustil se je prostemu padu, ki ga svetilke, ki jo je držal v roki.
je, najprej prav počasi, potem pa vedno hitreje, vlekel Ukrepati je treba takoj: podvodno puško je stisnil med
navzdol. koleni, z osvobojeno desnico zagrabil vrvico, ki ga je
oklepala, in z vso močjo potegnil.
Spustil se je na globlji del skale, bolj oddaljen od stene Laks se je napel, iz prerezanega desnega mezinca se je
otoka, kamor so se pri prejšnjem potopu umaknile ribe. pokadil za oreh velik oblaček krvi.
Obenem je prej tudi videl, kako se s plitvejšega roba
kamnite gmote vleče proti obali tenka prozorna ribiška »Nož je v čolnu pri sinu«, mu je brez jeze, razočaranja ali
vrvica. Tja ne sme. Svetilko je preprijel v levo roko in spremenjenega tona povedal notranji glas.
jo prižgal. »Kamen« je bil širok kakšnih šest metrov in
dolg morda osem: poševno prislonjen na podvodno Nehote se je ozrl navzgor. Dno gumijastega pomožnega
strmino je pod seboj ustvaril številna skrivališča za ribe. čolnička se je zibalo nedaleč od mesta, kjer se je potopil.
Njegov načrt je bil jasen: od najbolj skrite in globoke Sin čaka. Maske nima, niti plavuti. Ko bo začutil,
točke špranje pod kamnom bo počasi plaval okrog da očeta predolgo ni na površje, ne bo mogel storiti
njega in ugotovil, kam so se umaknile ribe. Ujel bi rad ničesar. Verjel bo v čudež, čakal še naprej... Ati ga ni
enega od večjih kavalov, ali pa, z malo sreče, dvokilsko še nikoli pustil na cedilu. Čez dolgo časa bo opazil, da
kirnjo, ki se mu je prej skrila. Ena riba je povsem dovolj, ima posušeno grlo, zajokal bo, tiho. Padel bo mrak, in
da se najé cela družina – in da bo naslednje leto v tem zazeblo ga bo. Vžgal bo izvenkrmni motor in se počasi
podvodnem »frižiderju« še vedno polno število ribjih odpeljal, morsko miljo proč, v zaliv, kjer je zasidrana
repov. jadrnica. Z vedno večjo kepo v želodcu bo premišljeval,
Pokrajina pod kamnom je bila pravi labirint: prepredena kaj bo rekel, ko ga bo mama, zaskrbljena postava na
z razpokami, rokavi in skritimi žepi. Prav počasi kljunu barke, vprašala:
je napredoval okrog kamna. Diodna luč je odlično
razsvetljevala temačne predele pod skalo: ribe so se »Kje pa je ati?«
boječe umikale proti zgornjemu delu kamna. Vedele so,
kdo je pošast, ki jim sveti po hiši – ta kraj so podvodni Sinček ne bo zmogel odgovora. Ugasnil bo motor ob
lovci zagotovo dostikrat obiskali, čeprav leži več kot barki in v čolničku sedel s sklonjeno glavo.
dvajset metrov globoko.
Počasi je plaval okoli skale, in ves čas pozorno opazoval Stisnilo se mu je srce: »Tega jim ne morem narediti«.
špranje pod njo. Zdaj je že skoraj sklenil krog, in malce
nejevoljen ugotovil, da se bo na površino vrnil brez ribe. Spomnil se je svojega podvodnega tovariša, Jureta, ki
ga je desetletja nazaj pred Pineto s pogledom iz barke
»Sin bo razočaran«, je pomislil. dolgo iskal po obzorju, preden je v blesku zahajajočega
sonca uzrl njegovo potapljaško bojo: in glave ni bilo ob 29