Page 14 - Potapljač št. 130

Besedilo: Tom Turk • Foto: Borut Furlan
IRENA ČOK (1977–2023)

Irena je bila rojena leta 1977 in prav istega leta
sta v knjigi Znanost o življenju Peter Brian in Jean
Shinglewood Medawar zapisala sledeče:
“Samo človeška bitja vodijo svoje žitje z znanjem
o tem, kar se je zgodilo pred njihovim rojstvom,
in s predstavo o tem, kaj se utegne zgoditi
potem, ko bodo že mrtvi; tako si samo ljudje
znamo iskati pot z lučjo, ki osvetljuje več kot le

ped zemlje, na kateri stojimo.”
Angleški pisatelj in pesnik Mervyn Peake pa je
v delu Steklopihači kakšnega četrt stoletja prej
zapisal tole misel:
“Dovolj velik čudež je, da sploh živiš.”

Toda ta čudež, da si živ, se enkrat konča, kajti to, da smo živi pomeni
tudi to, da bomo enkrat umrli. Irenina zgodba se je po nekem kru-
tem scenariju usode končala prav na njen rojstni dan, ko se je njena
luč življenja utrnila pri še vedno mladih 46 letih. Čudež življenja, ki ji
je bil dan, ni samoumeven. Kakor vsako življenje je bilo tudi njeno,
splet neverjetnih naključij. To, da smo živi, nas dela srečne, pa čeprav
umrljive. Možnih ljudi, ki ne bodo nikoli umrli, ker tudi nikoli ne bodo
živeli, je namreč neskončno več, kakor tistih, ki so kadar koli ugledali
svetlobo našega sveta. Irena je živela, dano ji je bilo življenje, ki se
je zdaj končalo, kot se bo nekega dne izteklo življenje vsakega od Irena je kratek čas, ki ji je bil dodeljen na vesoljski premici
nas, ki smo še tu in zdaj žalujemo za njo. Njena luč, ki je neznaten neskončnosti, napolnila z marsičim, kar ni dano vsakemu
čas svetila na neskončnem ravnilu časa, je ugasnila, dokončno se je smrtniku. Videla je svetove, ki jih večina ljudi nikoli ne bo,
preselila v svet tišine. potapljala se je na koralnih grebenih Rdečega morja, z

14