Page 21 - Potapljač št. 111

Učil si se pri priznanih imenih, mnogi so naše legende pota-
pljanja.
VN: Na prvem tečaju je bil Ugo Fonda izpraševalec, v klubu pa Voj-
ko Artač (tudi eden od dosedanjih predsednikov SPZ, op. MS) je
imel uvod v potapljanje in fiziko, Vane Rauch nas je učil medicino
in fiziologijo, Bojan Jenko pa o opremi. In tako sem postal Mlajši
potapljač (1982), kar je sedaj potapljač P1. Za naprej pa nisem nič
čakal, ampak sem zmeraj šel na prve možne roke. Takoj ko sem
izpolnjeval pogoje, sem naredil izpit za Starejšega potapljača in
nato postal še Samostojni potapljač. Pri Igorju Urhu pa sem delal
oba tečaja za Inštruktorja potapljanja. Če se spomniš, sva pri njem
bila tudi sošolca na tečaju za inštruktorja otroškega potapljanja
in nitrox.
Kmalu sem dojel, da me privlačijo podvodne razbitine, potopljene
ladje in njihova zgodovina. Zato sem iskal nekoga, ki me lahko na-
uči o tem in izmed tistih treh/štirih v Sloveniji mi je bil Igor Vrhovec
najbolj blizu po metodah, vsebini in njegov pogled na morje in svet
pod vodo. Tako sem pri njem najprej naredil izpit za tehničnega
potapljača, najprej prve stopnje, potem še druge stopnje in nazad-
nje za »no-limit« tehnično kategorijo.
Med podvodnim snemanjem pa sem opazil, da vse ribe bežijo
pred menoj. Ugotovil sem, da rabim nekaj neslišnega, zato sem se
odločil za potapljaški aparat na zaprti krog. Najprej sem si omislil
klasičnega, najcenejšo verzijo, ki je bila že malo zastarela, ker ni
imela veliko senzorjev. Kot elektronik sem vse te senzorje sam
dodal. Najprej senzor za merjenje temperature (csraberja) v 4
točkah, potem za ogljikov dioksid, nato dodatni senzor za kisik in
drugo dodatno elektroniko. Prav tako sem se lotil sistema osve-
tlitve za podvodno fotografijo in film. In s tem zdaj uživam v tišini
pod vodno gladino.

Svoje znanje si prenesel tudi na mnoge mlajše, številnim si bil
inštruktor potapljanja.
VN: Od leta 1987, ko sem se aktivno vključil v delo v klubu, sem
pomagal pri tečajih. Najprej sva učila z Artačem, kasneje, ko sem
postal inštruktor, sem mnogo tečajev vodil sam. Tako sva učila,
učila in učila, vse do lanskega leta, ko sem pa z učenjem zaključil.
V klubu imamo sedem inštruktorjev, od tega pet mlajših, ki sedaj
nadaljujejo s tem delom. Učimo po različnih šolah: CMAS, SSI, PSS.
Veliko let sem deloval v organih društva DPD Kranj in bil kar nekaj
let tudi predsednik.
Namesto tečajev sedaj raje organiziram kakšne klubske potope,
potope z ladjo in podobno. Organizacija, predvsem v sodelovanju
s potapljaškimi centri v Puli, na Reki, na Krku … me zelo veseli.
Ugotavljam namreč, da se mladim ne da organizirati, in ker se še
zmeraj rad potapljam, zato z veseljem tudi kaj organiziram.

Dolga leta si tudi podvodni reševalec.
VN: Leta 1984 smo v Poljčah začeli s prvimi pripravami. Imeli smo
tridnevno usposabljanje na Bledu in Savi Bohinjki, šli z mokrimi
oblekami v vodo, zunaj pa so bile snežinke. To nam je bilo povsem
običajno, saj suhih oblek takrat še nismo poznali in jih tudi ni bilo.
Nekaj let sem vodil RP Kranj, v kateri sem še vedno aktiven.
Med reševanji in iskanji sem ugotovil, da so svojci zmeraj čakali
na obali, da bi videli izid. Zavedal sem se, da kljub temu, da sem
iz vode prinesel šest ali sedem trupel, sem svojcem reševal velik
problem. Med ponesrečenci so bili žal tudi taki, ki so izgubili smisel
do življenja. 21