Page 20 - Potapljač št. 111

Besedilo: dr. Mitja Slavinec • Foto: Osebni arhiv
VOJKO

NEŽMAH

Vojko se je v svojem okolju, pa tudi širše, že uvrstil med legende
potapljanja. Na nedavni skupščini je prejel srebrno plaketo SPZ,
kar je ob dejstvu, da zlata plaketa ni bila podeljena, letošnje
najvišje priznanje kateremu koli potapljaču v Sloveniji.

Vojko, iskrene čestitke za več kot zasluženo priznanje. Zaupaj
bralkam in bralcem Potapljača kdaj in kako si se začel pota-
pljati?
VN: Potapljati sem se začel v sedmem razredu osnovne šole. Od
očeta sem dobil kolo, ki pa sem ga prodal in si kupil podvodno
puško, masko in plavutke. Od očeta sem bil zelo tepen, ampak
tako se je začelo. Sprva je bil ribolov, nekje v tretjem razredu sre-
dnje šole pa sem po televiziji videl potapljaške jeklenke. Starejši se
jih še spomnimo, dvojne jeklenke proizvajalca Đuro-Đakovič. Jaz
sem se kot nadobuden bodoči tehnik takoj lotil dela. Vzel sem dve
gasilski jeklenki, ju predelal in povezal z obroči iz nerjaveče kovine
in povezal s cevmi. Uporabil sem dva vodovodna ventila, rebraste
cevi od sesalca, na letališču pa sem dobil enostopenjski regulator
od letala MIG, ki sem ga predelal tako, da je deloval tudi v vodi.
Idejo sem dobil v reviji TIM, ki jo še danes izdaja Zveza za tehnično
kulturo Slovenije. Šel sem v bližnjo mlako, da bi se potopil, vendar
mi ni uspelo, ker nisem imel uteži. Ko sem v okolici poiskal dovolj Vojko Nežmah je potapljač z več kot
železja, pa sem bil primerno obtežen in mi je uspelo. To so bili moji
začetki potapljanja. 2500 potopi, inštruktor potapljanja, v
mlajših letih tudi aktiven športnik, ko pa
Zares zelo inovativno in vidimo, da si imel veliko željo. Ker si je ugotovil, da njegovo telo nima takega
inštruktor potapljanja, pa si seveda prej ali slej moral začeti tudi
s formalnim potapljaškim usposabljanjem, kaki so tvoji spomini metabolizma, s katerim bi lahko dolgo
na prvi potapljaški tečaj? zadrževal dih, se je posvetil podvodni
VN: Leta 82 sem izvedel, da je v Kranju potapljaško društvo. Ko fotografiji in predvsem filmu. Aktiven je
sem prišel v klub, so mi rekli, da so naslednji dan potapljaški izpiti.
Rekel sem jim, da sem se že veliko potapljal s svojimi jeklenkami na vseh področjih delovanja Slovenske
in da bi se jim rad pridružil. Božidar Bajželj, ki je vse skupaj vodil, potapljaške zveze. Ob že omenjenem
me je poznal že iz juda in mi je verjetno zaradi tega rekel, da lahko športu je tudi podvodni reševalec,
grem zraven. Šli smo v Piran na Punto. Ker v klubu nismo imeli
inštruktorja, je bil delegat zveze Ugo Fonda (bil je tudi predsednik ki je s podvodnim reševanjem pričel
SPZ, op. MS). Spomnim se, da smo se potapljali brez oblek, ker jih že davnega leta 1984 in dolgoletni
še nismo imeli in tako sem naredil svoj prvi potapljaški izpit. inštruktor potapljanja. Vojko je tudi
Ribe sem potem nehal loviti, ampak sem si kupil fotoaparat. Tudi
za apnejo sem ugotovil, da moj metabolizem ni tak, da bi lahko tehnični potapljač. Potaplja se tako s
dolgo časa zdržal pod vodo, zato sem se lotil fotografije. Ampak plinskimi mešanicami kot potapljaškim
ker hočem na površino prinesti živo sliko, sem se lotil snemanja. aparatom na zaprti krog. Je eden
Veliko snemam, naredim režijo, nato montažo in tako podvodne
lepote na površini delim še tudi z drugimi. Ohišje sem si seveda od pionirjev tehničnega razvoja in
spet naredil sam. Z izjemo zadnjega ohišja, ki ga sedaj uporabljam, izboljšav opreme za potapljanje. Izdelal
sem si vsa ohišja naredil sam. je podvodni sonar, z lastno izdelanimi
Ko se potopim pod vodno gladino, je meni najlepši svet tišine okrog
mene, jaz pa opazujem življenje in to posnamem. Najlepše mi je, senzorji je dopolnil potapljaški aparat
ko nekaj dokumentiram in to zunaj pokažem drugim. Zato sta mi na zaprti krog in ohišja za podvodno
20 npr. Fiesa in Bled zelo priljubljena. snemanje ter osvetlitev.”