Page 16 - Potapljač št. 118

Obakrat smo Los Islotes obiskali zgodaj zjutraj in svetlobne raz- nekoč ena najboljših lokacij na svetu za srečevanje jat kladve-
mere so bile še slabe. Vidljivost se je zaradi tega zdela slabša, nic. Tokrat smo imeli kar štiri potapljaške vodiče – Sergiu in
kot je dejansko bila. Kmalu se je izkazalo, da so morski levi Ani, ki je tokrat šla na teren, sta se pridružila še en mlad fant
podnevi aktivne živali, kajti ob našem prihodu ni bilo še nobene in starejši vodič Juan. Juan je bil po Aninem pripovedovanju
akcije. Bolj ko je postajalo svetlo, več tjulnjev je bilo v vodi in ko najbolj izkušen vodič daleč naokoli, poznal pa je praktično
so postale razmere za fotografiranje že skoraj idealne, nas je vsak kamen v južnem Kortezovem morju. Vsi ostali vodiči so
Sergio poklical iz vode, kajti ni hotel kršiti dogovora z oblastmi se tokrat pravzaprav prišli učit o grebenu El Bajo, ki naj bi jim
parka, ki so nam šle tako na roke. ga Juan razkazal. A tudi velikim vodičem, kakšen je bil Juan,
En dan smo se napotili na najbolj oddaljeno lokacijo, na greben ne gre vedno vse po maslu …
El Bajo, ki je nekakšna potopljena gora sredi morja, z vrhom Juan je tudi strašno zgovoren človek. V začetku je bil pogovor z
približno osemnajst metrov pod gladino. Ta greben sem imel v njim, ali bolje rečeno njegov monolog, še kar zanimiv, kmalu pa
spominu po izredno čisti in modri vodi ter nepregledni množici je postal naporen. Med drugim je tudi našteval, kaj vse bomo
majhnih rib. Kaj večjega takrat ni bilo videti, čeprav je bila to tu videli, a je v bistvu naštel, kaj vse je on tu videl v dvajsetih
letih potapljanja ... Ko smo prispeli do grebena, vsaj pet milj
oddaljenega od najbližjega otoka, se mi je voda zdela zelena. In
v njej je bilo vse polno meduz! Optimistični Juan je rekel, da je ta
barva vode zelo dober znak, prav tako meduze, kajti to privablja
velike ribe. Jaz sem bil malo manj optimističen in takoj ko sem
skočil v vodo, sem odkril, da povsem upravičeno.
Vidljivost je bila slabša od petih metrov, voda rjavkasto zelena,
meduze pa so nas ožigale po ustnicah kot za stavo! A namesto
da bi se čim prej potopili na dno, nas je Juan vodil skozi oblake
meduz, da bi v tej planktonski juhi videli jate kladvenic, tune,
delfine, mante, pse kitovce in kaj jaz vem, kaj še vse. Vse, kar
sem videl, so bile meduze in silhuete mojih sopotapljačev, ki
sem jim zvesto sledil, kajti če bi jih izgubil, bi to v tej vidljivosti
pomenilo konec potopa in takojšen dvig na gladino.
V odmoru med potopoma je Juan predlagal, da bi tudi na dru-
gem potopu poskusili srečo z iskanjem kladvenic, čemur pa
smo se odločno uprli in zahtevali potop na grebenu. Tako smo
16 vsaj videli kakšno ribico!