Page 25 - Potapljač št. 124
P. 25

bo na to odzval. Ko pa smo se vrnili na površje, so bili široki nasmeški ljudi
          moje največje zadovoljstvo.
          V tistem zalivu smo imeli štiriinsedemdeset potopov in prve tedne sem se počutil
          fantastično, saj mi je bilo vse še neznano, učil sem se o tisti potapljaški lokaciji ter
          o tem, kako jo zajeti v polni meri. Sčasoma je postalo dolgočasno in nezanimivo,
          zgubil pa sem tudi željo po tem, da bi nase navlekel potapljaško obleko in šel v
          vodo. Nekega večera sva s Simonom razpravljala o tem, kaj si gostje želijo videti
          pod vodo in kako narediti potop zanimiv zanje. Vedel sem, kako ustvariti zanimiv
          potop, če se spomnite zgodbe o tem, ko zmanjka zraka, a to ni bilo nekaj, kar bi
          v realnem življenju naredil nekomu. Spominjam se, da je dejal: ''Veš, to ni akvarij,
          morje včasih daje, včasih pa ne in potop lahko sestaviš samo iz gledanja kamna
          in ribe. A slednje lahko narediš samo, če tisti kamen in tisto ribo res ceniš.'' Ni-
          sem ga povsem razumel, a dalo mi je misliti. Naslednje jutro med potopom sem
          razumel, kaj je mislil. Razumel sem in se naučil ceniti vsako majhno stvar, ki jo
          vidim. Po tem je vsak potop v El Jablitu postal edinstven.
          Morda si mislite, da sem bil do Simonovega mentorstva razumevajoč. Do njego-
          vega odnosa, konstantne težnje po tem, da me pusti tavati v neznanem, do tega,
          da me je včasih celo osramotil pred drugimi in sem bil tarča posmeha. Tega sploh
          nisem razumel. V času, ko sem bil v Abyssu sem do njega začel čutiti odpor in
          v njegovi družbi se nisem počutil dobro. Čutil sem, da me konstantno obsoja in
          opazuje, kdaj bom naredil napako. Šele zadnjih nekaj tednov, ko sem zaključil
          prakso je ta pritisk malo popustil. Ko sem se ozrl na zadnje mesece sem videl
          večjo sliko: njegovo obnašanje je bilo usmerjeno v to, da me naredi boljšega
          človeka in boljšega potapljača – divemastra.
          Hanna je bila vedno zraven z modrimi besedami in spodbudo, ki sem jo potrebo-
          val. Tudi od nje sem se učil. Takrat sem kozarec še vedno videl napol prazen in
          v hudih situacijah še hujše scenarije in Hannah je bila oseba, na katero sem se
          lahko obrnil, ponudila mi je svojo ramo, na kateri sem lahko jokal; nekakšno luč
          v temi, če želite. Ne le, da je obvladala potapljaške veščine, ampak je tudi znala
          določene situacije pojasniti tako, da so bile razumljive. Ne glede na vse, kaj sem
          v Abyssu doživel, izrekel in naredil, sem na koncu prišel do spoznanja, da gojim
          do obeh svojih mentorjev veliko spoštovanje in jih sedaj imenujem prijatelja. Do
          ciljne črte sta ostali le še dve stvari.

          Izpit
          Test stresa je naloga, pri kateri si dva potapljača izmenjata del opreme, medtem
          ko dihata na en regulator. Smisel te vaje je, da poteka pod nadzorom, mirno in
          tekoče. Cilj je, da bodoči mojster pokaže svoje voditeljske sposobnosti. Vajo sem
          izvedel skupaj s Hannah, Simon pa je opazoval, če je vse korektno izvedeno.
          Mislim, da nama je vzelo pet poskusov, da sva test opravila s srednjim rezultatom.
          Težava je bila v tem, da bi moral jaz dobiti vse točke, jaz naj bi vodil in imel vse
          pod nadzorom. Ni ocenjeval naju, le mene. Hecno, kako je vse tako jasno, ko
          pogledaš nazaj.
          Prišel je finale; jaz proti šampionu, jaz proti mentorju. Prišel je čas, da iz potapljača
          nastane divemaster. Štiriindvajset podvodnih vaj je bilo pred mano in za najboljši
          rezultat sem jih seveda moral opraviti brez napake in po pravilih ter standardih
          potapljaške šole. Vse je šlo dobro, nato pa sem padel pri štirih vajah. Spet čisto
          na koncu, a se hecate?
          Naslednji dan se je vse poklopilo. Vaje sem moral ponoviti in odleglo mi je, ko
          sem videl Simonov znak za OK, kar je pomenilo, da sem opravil. Obrnil se je in
          začel plavati proti robu bazena. V tistem trenutku so me preplavili občutki sreče
          in veselja, sam sebi sem dajal petke, se objemal s samim seboj in skorajda rejval
          pod vodo. Kasneje, v trgovinici, mi je Simon tudi čestital in mi zaželel vso srečo.
          Čestitam, zdaj si Divemaster!
          Takrat si niti zamisliti nisem mogel, kam vse me bo popeljal tečaj Divemaster.
          Tajska, Indonezija, Oman, Hrvaška, še enkrat Tajska in sedaj Avstrija … Čudna
          in zanimiva so pota morskih tokov, ter polna zgodb in dogodivščin. A vsa ujeta
          v Plitvine mojih globin.                                                                              25
   20   21   22   23   24   25   26   27   28   29   30