Page 12 - Potapljač št. 120

Besedilo: dr. Mitja Slavinec • Foto: Osebni arhiv
MANJA

ROGELJA

Manja, opiši nam, kako si kot doktorica veterine postala dok-
torica bioloških znanosti?
Študij veterine sem oboževala, saj je zelo neposreden in se, pre-
senetljivo, dotakne skoraj vsakega segmenta našega življenja. Po
študiju pa nisem imela pravega cilja pred seboj. Morje je namreč
moja velika strast, ves čas me vleče k sebi in po navadi vedno
zmaga. Tako sem se po zanimivem spletu okoliščin zaposlila na
Morski biološki postaji ter opravljala dodatne ure v veterinar-
ski ambulanti in kar nekaj časa kolebala med obojim. Ravno ta
preplet mi je tudi omogočil, da sem v Akvarij Piran vstopila kot
veterinarka. Z veliko željo po raziskovalnem delu sem se nato
vpisala na doktorski študij na Biomedicini v Ljubljani, ki pa sem
ga žal po dveh letih izpitov morala opustiti. Novo priložnost sem
dobila na italijanski strani Tržaškega zaliva, na inštitutu OGS Tri-
este, kjer sem prejela štipendijo in vpisala doktorat na Biologiji
okolja Univerze v Trstu. Preučevala sem delovanje bentoških
ekosistemov na področjih, obremenjenih z različnimi vrstami
onesnaženja, kot so Mar Piccolo in Mar Grande v Tarantu ter Dr. Manja Rogelja je rojena v Kopru , kjer
tržaška luka, ter v zelo posebnih okoljih, kot so npr. naravni pod- je sedaj tudi zaposlena kot vodja Akvarija
vodni izpusti CO2 na Eolskih otokih. Imam torej zelo razmetan Piran. Bila je dijakinja prve generacije
življenjepis, s katerim sem nabrala široko paleto znanj, ki mi v
Akvariju pridejo še kako prav. ponovno odprte Gimnazije Piran. Kot
doktorica veterinarske medicine je za
Že od mladosti se potapljaš. Kako si začela in kdaj je rekrea- akvarij opravljala veterinarske preglede.
tivno potapljanje pričelo preraščati tudi v službeno?
Potapljaški izpit sem naredila eno najstniško poletje, ne da bi Je doktorica znanosti s področja biologije
res vedela, v kaj sem se spustila. Srečo sem imela, da sem bila okolja, ki svoje bogato znanje širi med širše
tako ali drugače vedno obdana s potapljači ter s tem ohranjala množice, še posebej med mladino. Že skoraj
ta šport in način življena skozi vsa leta. Dopusti in potovanja so
bili vedno potapljaško obarvani in nikoli ni bilo konca varčevanja 25 let se s potapljanjem, s katerim se pri
za opremo. Prvi stik s potapljanjem v službene namene sem svojem delu redno srečuje, tudi ukvarja,
doživela na Morski biološki postaji, ampak žal le z opazovanjem zato so ji razmere našega podvodnega sveta
in spremljanem sodelavcev. Vsekakor je bilo zame najtežje med
delom na inštitutu OGS Trst, saj so v Italiji pravila glede potaplja- dobro znane. Je avtorica številnih strokovnih
nja raziskovalcev zelo stroga in to delo zanje opravljajo za to in znanstvenih del ter članica domačih in
izšolani potapljači. Ko smo vzorčili na ''potapljaško privlačnih'' mednarodnih strokovnih združenj.”
lokacijah, kot so na primer vulkansko živahni Eolski otoki nad
Sicilijo, smo se seveda potapljali, ampak šele popoldan, izven
delovnega časa. Potapljanje je tako postalo moja delovna obve-
znost šele z zaposlitvijo v Akvariju Piran, kjer pa sedaj predstavlja
eno od mojih osrednjih aktivnosti.

Nekaj o delu Akvarija Piran so bralci že lahko spoznali, a
vseeno nam opiši en tipičen potop.
Kot vsak potop se tudi naš začne z izbiro lokacije, planom dela
ter seveda pripravo opreme in po potrebi plovila. Poleg potaplja-
ške imamo tudi opremo za lovljenje in prenos organizmov, kot so
manjše vrše, mrežice, vrečke, in če potop opravljamo iz plovila,
še številne posode, zračne črpalke in poleti hladilne torbe. V
12 prvem delu potopa preverimo vrše, ki jih nastavljene puščamo v