Page 17 - Potapljač št. 110

vrste morskega psa, a zadnjih nekaj mesecev so jih vi-
devali izredno redko; morda enega vsakih nekaj tednov,
medtem ko je bilo včasih povsem normalno videti tudi
po več primerkov hkrati pri skoraj vsakem potopu. Vzrok
za to naj bi bile orke, ki so priplavale v zaliv, ubile nekaj
psov, ostali pa so se razbežali. Dokaz, da je res šlo za orke,
so bila tri najdena trupla z razparanimi trebuhi. Orke se
namreč hranijo le z jetri morskih psov, ki so zaradi maščob
najbolj nasitna, meso pa pustijo.
A domina ne pade sama, podrejo se vse v vrsti. Skupaj s
sedmoškržnimi morskimi psi so iz zaliva izginili tudi beli
morski psi. Beli morski pes (Carcharodon carcharias), ki
velja za največjega plenilca v oceanu, pravzaprav to sploh
ni, ima enega naravnega sovražnika − orko. Osemmetrska
orka, ali z drugim imenom kit ubijalec (mimogrede, znan ni
niti en primer napada orke na človeka v naravi!) je strah in
trepet vsega, kar plava v morju, tudi največjih kitov. Glede
na to, da v zalivu niso našli nobenega trupla belega mor-
skega psa, so se verjetno visoko inteligentni in hitri plenilci
sami pravočasno umaknili iz zaliva, čim so zagledali trupla
njihovih sedmoškržnih sorodnikov.
Belega morskega psa sem uspešno fotografiral ob mehi-
škem otoku Guadalupe v čisti in modri vodi. A profesio-
nalni podvodni fotografi pravijo, da je sramotno zapustiti
Južno Afriko brez potopa z belim psom. Čeprav je tu voda
zelena in ima precej slabšo vidljivost kot v Mehiki, pa so v
Afriki beli psi bolj aktivni in prihajajo bližje h kletki. Zaradi
tega sem rezerviral tudi en dan potapljanja z belim psom.
Kljub vsemu je le tlelo manjše upanje, da bova belega
psa videla, kajti na potop sva se odpravila v skoraj dvesto
kilometrov oddaljen Gansbaai, kjer je največja verjetnost
17