Page 18 - Potapljač št. 115

sezone nabito poln, so mi sporočili, da sem naslednji dan na Česa večjega, razen enega velikega skata, nisem videl. Potop z
seznamu za obisk tega grebena. Na greben smo se odpravili z zrakom (kajti nitroxa niso imeli) me je silil, da sem se moral hitro
njihovim največjim čolnom, desetmetrskim gumenjakom, ki sta dvigniti nazaj na sidrno vrv. Sicer pa nam je bilo obljubljeno, da
ga poganjala dva izvenkrmna motorja s po 250 konjskimi močmi. je najlepši del potopa ravno pod gladino, kajti tam se pogosto
Ko smo po dobrih dveh urah vožnje dosegli greben, je silhueta zadržuje jata mobul – majhnih, okoli dva do tri metre velikih
vulkana Pico že povsem izginila iz obzorja. mant. Mobule smo res videli, toda nikakor ne v jati, ampak po-
Potop »v modro« sredi Atlantika je zanimiv občutek. A že po samične primerke, pa še te predaleč za uspešno fotografijo.
nekaj metrih plavanja po sidrni vrvi sem zagledal vrh grebena. Po prekratkem površinskem intervalu na čolnu (kajti ne vem,
Njegov vrh me je še najbolj spominjal ne podvodni svet Bijelca, zakaj se nam je tako mudilo nazaj …) je sledil drugi potop. Tokrat
majhne čeri na Jadranu med Lastovom in Sušcem. Skale so se je bilo videti v vodi še manj življenja in ko sem že mislil, da ga
mi zdele precej svetle, kot da so iz apnenca, delno so bile poraš- bom zaključil praktično brez posnetkov, sem opazil, da je voda
čene z rjavimi algami, ki jih ob obalah Azorov ni bilo, in odete so postala v globini motnejša. Nenadoma pa sem precej globoko
bile v jate albanskih knezov, ki so pogosti tudi v južnem Jadranu. pod seboj zagledal silhuete mobul, ki jih je bilo čedalje več.
Globinski tok je povzročil dvig hladne in s planktonom bogate
globinske vode, ki je privabila mobule. Te so začele prihajati v
čedalje večjem številu in kmalu jih je bilo najmanj dvajset. K sreči
so se tudi nekoliko dvignile, kajti po skoraj končanem potopu se
nikakor ne bilo zdravo vrniti nazaj v globino. Tako sem v zadnjih
desetih minutah drugega potopa naredil večino posnetkov s
tega izleta na Princess Alice.
Po vrnitvi na Pico sem resno razmišljal, da bi ta izlet ponovil.
Spoznal sem, da ima ta greben resnično potencial za srečeva-
nje z velikimi pelaškimi živalmi, a človek potrebuje tudi srečo.
Pa tudi cena, dvesto dvajset evrov, kolikor potapljaški center
zahteva za ta izlet, ni bila zanemarljiva. Nazadnje je prevladala
odločitev, da izlet ponovim, kajti vprašanje je, ali se bom na
Azore sploh še kdaj vrnil.
Prvi potop mojega drugega izleta je bil zadetek v polno. Tok
je bil sicer precej močan, a za potapljača s kondicijo še vedno
obvladljiv. K sreči je bil tokrat potapljaški vodič Stefano, ki mi
18 je ponovno dal veliko potapljaške svobode. Opazil sem, da sva