Page 17 - Potapljač št. 115

in masko. Podvodni svet pa je bil malce pod mojimi pričakovanji je celo zazehala naravnost v objektiv. Zakaj se prav ta kirnja
− voda ni bila tako kristalno čista, kot bi človek pričakoval sredi obnaša drugače, je težko reči. Morda jo nekdo na skrivaj hrani.
Atlantika in tudi rib ni bilo prav veliko. Vulkanske skale so bile Vsekakor pa se bojim, da ko bo ta pretirano zaupljiva riba nale-
precej gole in se tudi slučajno niso mogle primerjati z barvi- tela na podvodnega lovca, se to zanjo ne bo dobro končalo …
tostjo skal Brusnika in Jabuke, prav tako vulkanskih otočkov Azori pa so v potapljaških krogih, bolj kot po obalnem pota-
sredi Jadrana. Ocenil sem, da je okoli tri četrtine vrst rib že pljanju, znani po podvodni gori, imenovani Princess Alice, ki je
mojih starih znank iz Mediterana. Tropskih vrst sem videl zelo okoli petdeset navtičnih milj oddaljena od otoka Pico. Gre za
malo, v glavnem le manjšo vrsto napihovalke. Presenečale pa orjaški podvodni greben, ki se iz več kot tisoč metrov globokega
so me papige, ista vrsta, ki jo srečamo tudi v južnem Jadranu, le morskega dna dvigne na petintrideset metrov globine. Ime (por-
da so bile tu bistveno večje, tudi več kot pol metra velike. Tudi tugalsko: Banco Princesa Alice) je ta greben dobil po monaški
vse naslednje dni, kadar so bili na vrsti »obalni« potopi, smo se raziskovalni ladji Princess Alice, ki ga je odkrila leta 1896.
potapljali okoli teh lokacij na Faialu. Ob mojem prihodu na Azore je bilo morje precej valovito, zato je
Žal pa se je v naslednjih dneh izkazalo, da je malce starejši in bil ta izlet postavljen pod velik vprašaj. A vreme se je čez nekaj
izkušeni Stefano med vodiči bolj izjema kot pravilo. Naslednje dni k sreči pomirilo in v potapljaškem centru, ki je bil zaradi viška
dni sem imel za vodiča mladega Francoza Clemonta in Angleža
Chrisa, veliko manj izkušena, zato pa bolj panična fanta, ki mi
nista dala tiste svobode, ki jo fotograf potrebuje, in sta zahte-
vala, da se strogo držim skupine. Tudi skupine so bile velike,
potopi pa so se včasih končali že po štiridesetih minutah, ko
je prišel prvi gost na šestdeset barov. Zato ni čudno, da nisem
prihajal najbolj srečen iz vode s stodvajsetimi bari v jeklenki, in
to na potopu, za katerega sem plačal petinštirideset evrov, kar
je dvakrat toliko kot v celinski Evropi!
Svetla točka tako imenovanega obalnega potapljanja pa so bile
kirnje. Pravzaprav ena kirnja. Kirnj je bilo sicer precej, a so bile
plašne in niso pustile približevanja na manj kot nekaj metrov. Ob-
močje namreč ni zaščiteno in podvodni lovci občasno patruljirajo
ob obalah Faiala. Ena kirnja pa se obnaša popolnoma drugače.
Takoj ko je zaslišala brbotanje mehurčkov potapljačev, se jim
je sama od sebe približala, in to na dotik roke! To mi je vsekakor
nudilo odlične možnosti za fotografijo in v nekem trenutku mi 17