Page 26 - Potapljač št. 104

Besedilo: Ciril Mlinar Cic •
NAŠLI SMO VODO!

Štirimesečna suša je temeljito izsušila
kamnite vodne zbiralnike pod vaškimi Ciril Mlinar Cic je podvodni
fotograf in legenda
hišami. Spet je bilo treba peš po vodo k slovenskega potapljanja.
najbližjemu izviru.” cmlinar@pms-lj.si

Stara ženica je opazovala tenak curek vode, robu starega zapuščenega kolovoza. Kozja z lahkoto objeli, sva z Mihom razprostrla vojaš-
ki ga je leseni žleb usmerjal v pločevinasto luknja so jo imenovali prebivalci obeh najbliž- ko šotorsko krilo in po njem zložila potapljaško
vedro. Kot vedno, kadar se je sklanjala nad jih vasi. Vhod vanjo, majhna neopazna razpo- opremo. Bilo je ravno toliko prostora, da sem
studencem, so dobile njene oči poseben ka v steni, kot bi stena sramežljivo zazehala, lahko sključen zlezel v neoprensko obleko in
lesk. V njih sta se močneje od jutranje rose je bil obzidan z betonsko ograjo. Pod cesto je se opremil. Nato sem se spustil po lestvicah
zrcalila bistra studenčnica in modrina neba. bil zgrajen obok, da je ne bi občasna deroča čez navpični skalni prag do jezera. Nerodni in
Čeprav je bil njen stoletni obraz prepreden s voda, ki se po dolgotrajnih deževjih dvigne v težki jeklenki mi je v vodo po vrvi spustil Danilo.
tisoč gubami, so ga oči delale lepega, in tu, jami, odnesla. Ko sem ga zagledal takole, od spodaj, iz žabje
ob izviru, je bila videti skoraj mlada. Še vedno Medtem ko je ženica ob studencu razmišlja- perspektive, s svetlobnim sijem karbidovke
se je živo spominjala dne, ko je njen oče pri- la o svoji nesreči, so se jamarji že spuščali v okoli glave, me je zopet popadel smeh. Vse
trdil med kamenje nov hrastov žleb, da vode brezno. V podzemlju, komaj 20 metrov pod do včeraj nas je prepričeval, da bo šel danes
ni bilo treba zajemati iz kotanje. Spominjala njenimi nogami, se je nahajal povsem drug pred matičarja, prav tako tudi svojo bodočo
se je tudi tistega, ki ga je namestil njen ded in svet. Labirint rovov in jam, drobnih špranj in ženo, starše, svate in vse povabljene, a se je
nazadnje tega sinovega, ki je zamenjal dotra- velikih dvoran, podzemnih potokov in jezer, premislil. In to ne zaradi kake dobre pičke,
janega očetovega. Vsaka generacija je imela ledenih sifonov in večne teme. Voda komaj temveč zaradi zanikrne blatne luknje, po ka-
svoj novi žleb, kot nekakšen simbol novega osmih stopinj celzija se je pretakala v izobilju teri zdaj rijemo. Zamenjal je poročno obleko za
življenja, in vedno, ko so ga zamenjali, so si po svojih apnenčastih žilah in jih počasi, a blaten jamarski kombinezon in šel raje z nami.
prisegli, da bo prišel čas, ko bodo imeli teko- neprestano širila in oblikovala po svoje. Konec vrvice sem privezal na skalni rogelj in se
čo vodo tudi v hiši. Medtem so ob hiši zgradili Kamen, ki ga je Miha vrgel v ozko odprtino tipaje potopil v blatno kopel. Odtaval sem kar
vodnjak s kamnitim zbiralnikom za kapnico, a na dnu brezna, se ni zakotalil po skalah niti ni po spominu, v tisto smer, v kateri se je prej, ko
o vodovodu so lahko še vedno le sanjali. Po- pljusknil v vodo. Tisto, kar je bilo slišati iz glo- je bila voda še bistra, videlo nadaljevanje rova.
zneje so stari pomrli, sina je vzela vojna, vnu- bine, je bilo nekje vmes. Udaril je v blato, za- Po nekaj metrih slepega plavanja v sifon se je
kov ni bilo. Nikogar več ni imela, da bi upala molklo, kot bi ga zabrisal v lonec marmelade. voda zbistrila. Prehitel sem počasni vodni tok
z njim. Toda njena mladostna želja je bila še Stlačil sem se skozi odprtino in se spustil za in, kot bi zaplaval iz megle, se je dimna zavesa
živa. Nekega dne, je pomislila, še preden bo kamnom v novo, kratko brezno. Nekaj metrov nenadoma razmaknila. Pred mano se je odpi-
umrla, bo tudi v njeni vasi vodovod. In takrat niže sem že sestopil na blatno drčo. Škornji ral kak meter in pol širok podvodni rov v obliki
bo imela vode, kolikor je bo potrebovala. so se mi pogreznili do gležnjev, da sem obstal pokončne ovalne razpoke. Iz čistih zglajenih
Po stezi nasproti studenca je prihajala skupi- na strmini, prilepljen kot ptica na »limanici«. sten so štrleli dolgi skalni noži, po katerih so
na jamarjev. Fante s čeladami na glavah, ki Z muko sem se odtrgal od živega blata in posedale prosojne belkaste jamske kozice.
so bili oblečeni v zdrsane jamarske kombine- legel nanj. Naprej je šlo zlahka. Zdrknil sem Privezal sem vrvico na eno takšnih skalnih lusk
zone, je ženica že poznala. Niso bili prvič tu. po blatnem kanjonu kot po toboganu. Usta- in zdrsnil naprej. Naenkrat, medtem ko sem
Nosili so težke transportne vreče, svitke vrvi, vil sem se šele tik pred malim smaragdnim pregledoval razpoko v dnu, mi je pred masko
žične jamarske lestvice in potapljaške jeklen- jezercem. Blatne kepe, ki jih je sprožilo moje nekaj belo poblisnilo. Nato je tisto nekaj po
ke. Ustavili so se ob studencu in pozdravili. drsenje, so se med kotaljenjem povečevale, kačje zvijajoč se odplavalo stran od svetlobe
»Dober dan, mam'ca, spet smo tu!« kot snežene na zimskem bregu, me prehitele mojih halogenk. Aha, tudi tukaj ste! Bila je ena
»Dober dan, lepo, da ste prišli. Sem vas že in veselo poskakovale v lužo. od človeških ribic, ki so očitno prebivale tudi v
čakala.« V čisti vodi so za sabo pustile motne rjave tej jami. Malo naprej se je strop dvignil nad gla-
»Raziskave dobro kažejo. Če bo bog dal, vam zavese. Prej kot v minuti je jezerce spreme- dino, a le za nekaj metrov, nakar se je ponovno
bo še letos iz pipe pritekla voda.« nilo barvo. spustil podnjo. Še enkrat sem se potopil in še
»O, da bi bilo le res,« je dejala. »A ne verja- »V redu je, Lilo, dol sem. Spusti prasico!« sem enkrat izplaval. Zadnje jezero je bilo precej
mem več! Bog je ne bo dal. zaklical v temo. daljše, blizu 20 metrov. Nad vodo se je bočil
Če jo boste našli vi, zgoraj v jami, mogoče … »Že gre!« se je slišalo kot odmev in z novim lepo okrašen kapniški strop, ki bi bil v ponos
Bom molila za vas!« plazom blatnih kep je pridrsela do mene ve- vsaki turistični jami. Na koncu jezera, kjer sta
Spet je imela tisti posebni lesk v očeh. In spet lika jamarska transportna vreča, ki si je med se levo in desno nadaljevala zame pretesna
jo je navdalo novo upanje. jamarji zaradi svoje »svinjske« teže upraviče- podvodna kanala in je bilo slišati skrivnostno
Jama, v katero so bili namenjeni speleologi, no prislužila tako prostaško ime. šumenje vode, sem iz transportke vzel posode
26 se je stiskala pod visoko previsno steno ob Nad jezercem, ki bi ga po obodu štirje jamarji in jih napolnil z vodo. Večje plastične za kemič-