Page 21 - Potapljač št. 114

Kalamata: stvari so sprva kazale zelo dobro. Potem smo se odpra- tekma (prva v mojem življenju ... protokol na površini, kako že gre
vili na pot. Kot sokol v skalo smo prileteli na dunajsko letališče. - rečem OK, kje imam oznako, in še poprej snamem ... kaj že?),
Lukov avtomobilček na osem ognjev smo v trdi noči zgledno par- sta torej samo še dva dneva, hmmm. Tretji dan: poskusimo -80
kirali na dolgometražnem parkirišču pičlih nekaj kilometrov od m. Hudič, kje si, sveti Evstahij? Piska desna cevka, leva tarokira,
letališke stavbe. Nekaj po četrti uri zjutraj že stojimo na pultu za adijo mouthfill. Obrnem na 75 m, slabe volje plavam gor, potem
izdajo vstopnega kartona na letalo. »Pokažite QR kode za v Grčijo,« mi pa še Nejc brenči okrog glave s tistim skuterjem. Fokus, in ne
pove zaspana gospodična. »Ojej, QR koda,« reče Jaka. »Kaj je to »serji« ga z dvema mouthfilloma, kaj je rekel Mana? Četrti dan
QR koda?« reče Luka, jaz pa se samo primem za glavo. »Abtreten!« torej spet oznaka na -80 m, mirno mouthfill na -20 m, padam
reče gospodična, po naše nekaj takega kot »Odbi!« mrtav ladan, pograbim beli listek, kam ga naj zatlačim? Za oble-
Sedimo ob steni, poklapani, zaspani in obupani, in pred nogami ko? Na levem zapestju je ura, desno lanyard, za vratom je utež,
imamo lepo zapakirane mono plavuti – za hipec se je zdelo, da se kapuce nimam ... zobje so tudi OK. Gor grede se zadržujem, da
še one posmehujejo trem cepcem. Nastala je tako imenovana »Kaj bom bolj počasen ... 2 minuti 16 sekund. Tekma: samo ponovim
zdaj?« situacija. Oglejmo si (brezizhodni) položaj: naslednje letalo vajo od včeraj. Napovem torej 80, Alenka me vzpodbuja, keine
z Dunaja v Kalamato gre točno čez en teden. Domov ne moremo, Panik ... Zrak ne gre v ušesa, trudim se na vse pretege, stupid
saj nas je preveč sram. QR koda mora biti urejena vsaj 24 ur pred smile ne pomaga, če se primem za vrv sem out, ampak ušesa
prihodom v Grčijo. Od kod za vraga pa se sploh še da leteti v že bolijo, ploščo vidim krepko pod seboj ... obrnem, p..ka, kaj
Kalamato? Pametni telefoni in Wi-Fi pridejo prav, pa kaj, če nam hočemo, butelj, kaj nisi napovedal 70 ... Rumeni karton, early
ves čas sledijo in poslušajo, kaj pametujemo ... Sreča v nesreči: z turn na 72,4 m. Ko se s čolnom peljem nazaj, še malo izenačim,
Monaškega (po domače Minhen) leti že jutri zjutraj – torej imamo in iz levega ušesa piska zrak: se pravi, late turn ...
še celo uro časa, da uredimo QR kode za vse. Potem lepo v avto Pa kaj bi tisto, Alenka Artnik se je v enem nonšalantnem zamahu
in lagodno do hotela ob letališču v bavarski prestolnici ... in že v meni nič tebi nič (ali kakor bi rekli stari Latinci, sine ira et studio
tropski vročini blaženi korakamo proti letališki stavbi v Kalamati. ...) spustila štiriindevetdeset metrov globoko, in to s stereo pla-
Smo iz letala, ne pa iz gostilne. Pred vhodom v letališče stoji grški vutmi. Tako je svojemu športnemu pedigreju dodala še en sve-
policist, gleda dokumente in pravi:«Germany – luggage, Germany tovni rekord in nam (spet) omogočila, da takrat, kadar je govora
– luggage, Slovenia – random testing, Slovenia – random testing, o slovenskem prostem potapljanju, molče visoko dvignemo nos.
Slovenia – random testing, Germany – luggage.«
Meni so zapičili v smrček dolgo trdo palčko, ki je na koncu imela
celo nekaj vlaken vate, in že čez kakšno uro mi je nehala kri ka-
pljati iz nosnice. Jaka in Luka sta glasno protestirala in so jima bris
odvzeli iz žrela, ki je bolj navajen robustne uporabe. No, mnogo
hrupa za nič: nismo se kvalificirali za lažne pozitivne izvide, in že
po dveh dneh smo spet lažje dihali.
Začne se osrednji del naše zgodbe. Najeti veličastni apartma po
klubski ceni, točno nad centrom in 20 m od čolna, s čudovito tera-
so in pogledom na marino in cel kalamatski zaliv ... takega udobja
še nismo imeli (joj, ga bomo imeli še kdaj?). Center gostoljuben,
odprt in topel, kjer so inštruktorji in gostje zliti v prijazno in mo- Alenka in Nejc: svetovna rekorderka (ponovno) za zahvalo (že
nolitno mednarodno apneistično druščino. Italijani so rekli: »Altro spet) tunka svojega angela varuha. (Foto: Takuya Terajima)
che Dahab,« kar po naše pomeni, da je proti Kalamati Dahab drek
dagegen. Podvodnih dosežkov Luka in Jaka ne bom komentiral, saj to ne bilo
Vse teče kot švicarska ura, pa se nikjer ne čuti stroga in hladna prav. Moram samo izraziti globoko hvaležnost, ker je iz njih velo
redoljubnost tega urarskega plemena. Za tem tiči seveda Nejc: globoko spoštovanje in solidarnost (do mojih).
za nas je skrbel kot mama, in to že pred našim prihodom. Vsaka šola nekaj stane: tale je stala toliko, da je gotovo odlična! Na-
Zjutraj te čoln udobno in v desetih minutah po oljnatem morju pri- ukov je kar nekaj: če hočeš z glavo skozi zid, mora biti glava trša od
pelje do zasidranih boj, na vsaki je prijazen in nemoteč »buddy«, zidu oziroma starega kozla ne boš naučil novih trikov. O upravljanju
ki skrbi zate. Velika motorizirana mehanična roka s protiutežjo na zraka v piskru med potopom vem toliko kot nič.
glavni vrvi skrbi za popolnoma varen občutek in ob vrnitvi te že Pet let prostega potapljanja mi je spremenilo življenje. Že ta sama
na 40 m čaka Nejc z električnim skuterjem ... Morje neskončno pot je cilj, in res je, da pod vodo vsakič gledaš vase, in ne okoli sebe
prozorno in toplo, 27 stopinj na površini, 19 stopinj na 80 m, ... In nova prijateljstva, novi kraji in kulture! Vsako leto preplavam
pa brez termokline, tako da spremembe temperature sploh ne pod vodo kakšnih 150 kilometrov in se v seštevku potopim kakšnih
občutiš in dvomilimetrska obleka je vse, kar rabiš. Dahabski ob- dvajset kilometrov globoko. Treninge seveda jemljemo različno,
čutki, le da si dvakrat bližje domu ... nekateri prisegajo na Train hard win easy ali No pain no gain. Mi
Ampak dali smo si sedem dni, enega nam je odščipnila pot, trdno ostajamo pri No brain no pain. Zame je vsak od potopov, na
enega naša kratka pamet. Letos se še sploh nisem globoko po- treningu ali zares v morju ob boji, fascinantno razvedrilo. Vsak dan,
tapljal. Med opcijama Hiti počasi ali Piči miško je ostala samo še posvečen apnei, je zame praznik.
druga. Začel sem torej na -65 m prvi dan »za zmočit«. Mouthfill Potopi so edini telesni ali umski (sic!) dosežki, kjer vsako leto napre-
-20 in -30, keks. Drugi dan, glej ga šmenta, Nejc pripluje nazaj in dujem, za razliko od vsega ostalega. Rabil sem nekaj časa, preden
pove: »Nič ne bo danes, veter in valovi.« Se pravi do sobote, ko je sem ugotovil, zakaj: največji porabniki kisika so možgani in mišice .. 21