Page 17 - Potapljač št. 109

znavanja zanimivih ljudi. Med drugim je bil med gosti Xavier zaradi globine sicer ne vodijo gostov. To je manjši tunel na
Safont, španski profesionalni podvodni fotograf, ki je delal globini petdeset metrov, poln ribjih mladic, ki se na drugi
reportažo o Kraljičinih vrtovih za špansko potapljaško revijo, strani konča sredi zelo impozantne podvodne stene, ki pada
ki mu je plačala celotno potovanje. Za kaj vse smo prikrajšani vse do tristo metrov globoko.
avtorji, ki smo pripadniki dvomilijonskega naroda, sem ob Prva dva potopa sta bila v znamenju morskih psov. Vodiči so
tem nehote pomislil... imeli s seboj »čarobno škatlico« - aluminijasto dobro zaprto
Potapljanje je bilo organizirano tako, da smo v dopoldanskem posodo z luknjami, v kateri so bile zaprte mrtve ribe. Vonj po
času, med zajtrkom in kosilom, opravili dva globlja potopa, ribah je silil skozi luknje in privabljal morske pse. Škatla je
po kosilu pa še tretjega, plitvejšega. Načelno se je s tem bila vedno z nami - na začetku potopa skrita nekje na dnu,
potapljanje zaključilo, na vrsto pa je prišlo pitje mojitov ob v bližini kakšnega fotogeničnega objekta, na koncu potopa
zahajajočem soncu in večerja. pa so jo obesili pod čoln, tako da so nam morski psi delali
V prvem tednu mojega potapljanja na Kubi sem se največ družbo tudi na dekompresiji. Taktiko skrivanja škatle z ribami
družil z Lio in Toddom. Hitro se je izkazalo, da smo vsi trije na morskem dnu sem spoznal že na Bahamih, tu na Kubi pa
izkušeni fotografi, zato smo se tudi pod vodo dobro ujeli, se je še bolj obnesla, kajti Kubanski koralni grebeni so lepši
nič si nismo hodili drug drugemu v kadre, ampak se vljudno od Bahamskih.
umikali drug drugemu. Čisto druga zgodba pa so bili ostali Tretji potop je bil bolj lahkoten in plitev, primernejši za fo-
gostje, z malimi kompaktnimi kamerami, ki so se brez posluha tografiranje manjših živali. Tudi vidljivost je bila v plitvejših
za ostale fotografe zakadili v svoj objekt in pri tem po mož- predelih običajno slabša. Morskih psov takrat niso privabljali
nosti še dobro skalili vodo. Lia, Todd in jaz smo bili tudi edini z vonjem po ribah, vendar so kljub temu na primerni varnostni
trije potapljači, ki smo si, z doplačilom in žal tudi z odpovedjo razdalji krožili okoli nas. Vodiči so namreč vedno imeli pri sebi
mojitu, izborili še četrti potop - večerni potop z morskimi psi. osti, s katerimi so lovili plamenke - v Karibih tujerodne vrste
Fotografsko pa sem bil najuspešnejši med vikendom, kajti bil iz Indopacifika, ki so zelo agresivne do malih rib in nimajo
sem edini potapljač in imel sem svojega vodiča - Idrain po nobenega naravnega sovražnika. Z nabodenimi plamenkami
imenu. Razkazal mi je najlepše lokacije, pri fotografiranju pa so hranili morske pse. Zakaj si morski psi sami ne ulovijo
sem bil zelo učinkovit, kajti ni mi bilo treba čakati, da se mi počasnih plamenk, pa težko razumem. Morda zato, ker ne-
drugi potapljači umaknejo iz kadra. Tudi voda se je samo z davni prišleki niso njihova naravna dieta in jih enostavno ne
dvema potapljačema manj kalila. Idrain me je tudi vprašal, če prepoznajo za hrano.
morda želim »malo globlje«. Jaz sem seveda vedno navdušen V glavnem smo videvali dve vrsti morskih psov, ki pa sta si
za kaj takega in s tem sem ga prav osrečil, kajti on ima zaradi med seboj zelo podobni - to so svilnati morski psi (Carchar-
varovanja drugih potapljačev le redko priložnost za globlji hinus falciformis) in karibski grebenski morski psi (Carchar-
potop. Takrat me je peljal na lokacijo »Tunel azul«, kamor hinus perezii). Svilnati psi živijo izključno plitvo pod morsko
17